Z avtoimuno boleznijo se borim od osnovne Šole naprej. Bolečine, tipične za starostnike, so bile del mojega dneva in noči. Hrbet, križ, zapestja, sklepi na rokah… Bolečine so bile vedno tukaj, samo

jakost se je spreminjala. Zatekala sem ob vsaki manjši fizični aktivnosti. Telovadbo sem sovražila, ker mi je povzročala bolečine, ki jih nisem hotla čutit. Noben mi ni znal pomagat. Zaključila sem da sem – čudna – in se prilagodila. Fizično aktivna sem bila samo po šolskem urniku. Sovražila sem na dolge sprehode, planine, smučanje, kolesarjenje, terme in bazene. Vse to mi je aktiviralo vnetja in hujše bolecine. Zato sem bila vedno manj družabna in se držala sama zase. V srednji šoli sem se ponoči že zbujala zaradi bolečin v križu, moja jutranja hoja je spominjala na hojo pingvina. Včasih sem bila jutranje “trda” samo nekaj ur, včasih tudi po polovico dneva. Vem, da to ni bilo živlienje zame ampak

si nisem znala pomagat. Ukvarjala sem se s fizičnimi in psihičnimi tezavami. Lani so mi revmatologi potrdili sum na spondiloartritis in končno so vsi simptomi dobili ime. Hkrati z diagnozo sem dobila tablete, na katere sem se odzvala z grozljivimi stranskimi učinki. Poskusila sem vse možne diete in še hitreje uničevala svoje zdrave celice. Ko sem končno začela govoriti o moji avtoimuni, mi je Tina Trtnik odprla pot nazai v Živlienje. Njeno znanje in moja volja sta začetek življenja brez bolečin,

ki ga še ne poznam. Sprememba je vrhunska! Imam ogromno energije, smučam, hodim v hribe, tečem, telovadim in uživam v dolgih sprehodih. Zdaj vidim sonce, slišim ptice, vonjam zvončke v gozdu, uživam v svojem delu in prostem času. Uživam z otrokoma. To je moja zgodba. Ne, nisem popolna. Skrivala sem se za zidom, nihče me ni zares poznal. Hvaležna sem tako za vse stvari kot za vse osebe v mojem življenju. Vse me je vodilo do te točke, kjer sem zdaj.