Matcha je v zadnjih letih postala skoraj sinonim za zdrav življenjski slog.

In upravičeno – vsaj do neke mere.

Ker pri matchi ne pijemo samo poparka zelenega čaja, ampak zaužijemo cel zmlet čajni list, dobimo precej koncentrirano mešanico njegovih bioaktivnih snovi.

Med najbolj zanimivimi so katehini, predvsem EGCG (epigalokatehin galat), močan polifenol, ki ga raziskujemo zaradi njegovih antioksidativnih in protivnetnih učinkov ter možnega vpliva na presnovno in srčno-žilno zdravje.

Matcha vsebuje tudi L-teanin, aminokislino, ki v kombinaciji s kofeinom lahko prispeva k tistemu nekoliko drugačnemu občutku budnosti kot pri kavi – več fokusa, brez nujno tako izrazitega »kofeinskega šusa«.

Torej: matcha? Ja.

Ampak potem pride moj večni: več ni vedno bolje.

Čaj vsebuje tudi polifenolne spojine, ki lahko zmanjšajo absorpcijo nehemskega železa – torej železa, ki ga dobimo predvsem iz rastlinske hrane.

To ne pomeni, da moramo nehati piti matcho ali zeleni čaj.

Pomemben je predvsem timing.

Če imaš nizke zaloge železa, si nagnjena k pomanjkanju železa ali se prehranjuješ pretežno rastlinsko, matcha tik ob obroku, bogatem z železom, ni najboljša ideja.

Raje jo spij med obroki in pusti nekaj razmika od glavnih virov železa oziroma dodatka železa.

In še en mali trik: vitamin C pomembno izboljša absorpcijo nehemskega železa.

Zato kombinacija stročnic, tofuja, semen ali polnovrednih žit z živili, bogatimi z vitaminom C, pomaga telesu izkoristiti več železa.

In še nekaj: matcha vsebuje kofein.

Ena ali dve skodelici sta nekaj povsem drugega kot matcha za zajtrk, še ena dopoldne, matcha latte popoldne in potem še »samo ena, ker je zdrava«.

Tudi najbolj zdrava živila niso čarobna. Matcha je lahko čudovit del prehrane.

Ni pa treba, da iz skodelice naredimo liter.

Kot pri skoraj vsem v prehrani: koristi ne rastejo nujno skupaj s količino.

Samavat H et al. Am J Clin Nutr. 2019.
Fan FS. Am J Clin Nutr. 2016.
Camfield DA et al. Nutr Neurosci. 2014.
EFSA Panel on Dietetic Products, Nutrition and Allergies. EFSA Journal. 2015.