Ali se lahko zrediš samo zato, ker misliš da nekaj redi?
17. 11. 2026
Zadnje čase me v znanosti o prehrani najbolj fascinira nekaj, kar na prvi pogled sploh nima veliko opraviti s prehrano.
Naši možgani. Oziroma naša prepričanja.
Že dolgo vemo, da prehrana vpliva na naše telo. Kaj pa, če tudi naše prepričanje o hrani vpliva na to, kako se telo nanjo odzove?
Raziskovalka dr. Alia Crum je leta 2011 izvedla izjemno zanimiv eksperiment.
46 udeležencev je ob dveh različnih priložnostih popilo popolnoma enak mlečni napitek, ki je vseboval 380 kalorij.
Toda enkrat so jim povedali, da pijejo bogat, razvajajoč napitek s 620 kalorijami, drugič pa lahek, dietni napitek s samo 140 kalorijami.
In kaj se je zgodilo?
Čeprav so obakrat popili povsem enak napitek, se je njihovo telo odzvalo drugače.
Ko so verjeli, da pijejo kalorično bogat napitek, je po zaužitju izraziteje upadla raven grelina, hormona, ki sodeluje pri uravnavanju lakote.
Ko so verjeli, da pijejo dietni napitek, je bil odziv grelina precej manjši.
Ista hrana. Iste kalorije. Drugačen hormonski odziv.
In prav to se mi zdi fascinantno.
Podobno zanimiva je raziskava dr. Ellen Langer, v kateri so hotelskim sobaricam povedali, da njihovo vsakodnevno delo pravzaprav predstavlja telesno aktivnost.
Štiri tedne pozneje so raziskovalci pri tej skupini izmerili izboljšanje nekaterih zdravstvenih kazalnikov, vključno s telesno težo in krvnim tlakom, čeprav ženske niso poročale o večji telesni aktivnosti.
Seveda to še ne pomeni, da lahko s pozitivnim razmišljanjem hujšamo ali da naše misli spreminjajo kalorično vrednost hrane. Raziskavi sta razmeroma majhni in ne dokazujeta dolgoročnega vpliva prepričanj na telesno težo.
Pokažeta pa nekaj pomembnega: naše doživljanje hrane in gibanja lahko vpliva tudi na merljive fiziološke odzive.
In zato se sprašujem, kaj se dogaja, ko hrano ves čas delimo na dobro in slabo. Ko pojemo kos kruha s prepričanjem, da smo naredili nekaj narobe. Ko ob vsakem obroku razmišljamo samo o kalorijah.
Morda bi bilo smiselno nekoliko več pozornosti nameniti tudi temu, kako o hrani razmišljamo.
Ne zato, ker hranila niso pomembna. Seveda so. Ampak ker prehranjevanje ni samo biokemija. Je tudi izkušnja, ki jo naši možgani ves čas interpretirajo.
Naslednjič, ko boš jedla, se zato ne vprašaj samo, kaj je na tvojem krožniku. Vprašaj se tudi, s kakšnim občutkom to ješ.
Morda je prav tukaj še en pomemben del zgodbe o našem zdravju.
Crum, A. J. et al. (2011). Mind over milkshakes: Mindsets, not just nutrients, determine ghrelin response. Health Psychology, 30(4), 424–429.
Crum, A. J., Langer, E. J. (2007). Mind-set matters: Exercise and the placebo effect. Psychological Science, 18(2), 165–171.Tina
