Priznam. Glede alkohola sem bila dolgo precej zmedena.

Na eni strani imamo ljudi iz nekaterih tako imenovanih modrih con – območij, kjer je dolgoživost prebivalcev izjemna. Nekateri med njimi pijejo vino. Kozarec ob kosilu, večerji, pogosto v družbi. In dočakajo 90, 100 let ali več.

Na drugi strani pa imamo vedno več raziskav, ki nam pripovedujejo precej drugačno zgodbo. Alkohol za naše telo ni nevtralna snov. Ko pride v telo, ga mora to presnoviti. Alkohol vpliva na jetra, možgane, spanec, presnovo, hormone – in tudi na naše črevesje.

In tukaj postane zgodba zame še posebej zanimiva.

Kaj imata skupnega gin tonic in naš mikrobiom?

V našem črevesju živi ogromna skupnost mikroorganizmov. Med njimi so tudi gramnegativne bakterije, katerih celična stena vsebuje snov, imenovano lipopolisaharid oziroma LPS. Običajno želimo, da LPS ostane tam, kjer je – v črevesju. Alkohol pa lahko vpliva na črevesno pregrado in poveča njeno prepustnost. Posledično lahko več bakterijskih produktov, med njimi LPS, preide v cirkulacijo. Naš imunski sistem LPS prepozna kot opozorilni signal, in se odzove. Aktivirajo se vnetne poti in sproščajo se vnetni mediatorji. Če se to dogaja pogosto in dalj časa, lahko prispeva k stanju kroničnega nizkointenzivnega vnetja. In tega si po 40. letu res ne želimo še dodatno spodbujati. Ker se že tako soočamo s spremembami v presnovi, telesni sestavi in – pri ženskah – z velikimi hormonskimi spremembami.

Ampak potem pride tisti kozarec vina na Sardiniji …

In tukaj postane zanimivo. Če bi bil alkohol sam po sebi recept za dolgoživost, bi bilo zelo preprosto. Pa ni. Ljudje, ki dolgo živijo, praviloma ne živijo dolgo zaradi kozarca vina. Živijo v okolju, kjer se veliko gibajo. Jedo pretežno polnovredno hrano. Imajo močne družinske in socialne vezi. Imajo občutek pripadnosti in smisla. Veliko časa preživijo z drugimi ljudmi. In v nekaterih kulturah je kozarec vina preprosto del tega rituala.

Zato moramo biti zelo previdni, ko iz opazovanja:

“Ti ljudje pijejo vino in živijo dolgo”

naredimo zaključek:

“Vino podaljšuje življenje.”

To ni isto.

Kaj nam torej danes pove znanost?

Precej manj romantično zgodbo. Alkohol je uvrščen med rakotvorne snovi in je vzročno povezan z več vrstami raka. Tveganje praviloma narašča s količino zaužitega alkohola. In trenutno nimamo količine alkohola, za katero bi lahko rekli:

“Toliko ga lahko spiješ brez kakršnegakoli zdravstvenega tveganja.”

To pa ne pomeni, da bo en gin tonic v petek zvečer uničil tvoje zdravje. In tukaj se mi zdi pomembno, da pri prehrani in zdravju ne zapademo v črno-belo razmišljanje. Zdravje ni rezultat ene večerje. Niti enega kozarca vina. Je rezultat tega, kar počnemo večino časa.

Zato sama na vprašanje:

“Tina, ali lahko spijem kozarec vina?”

Ne bi odgovorila s prepovedjo. Rekla bi:

Če alkohola ne piješ, ga zaradi zdravja zagotovo ni smiselno začeti piti.

Če pa ga piješ, je dobro vedeti, da z vidika zdravja velja precej preprosto pravilo: manj je bolje, nič pa predstavlja najmanjše tveganje. In potem se lahko odločiš sama. Mogoče boš v petek s prijateljicami sedela z Radensko in limeto. Mogoče z gin tonicom. Mogoče s kozarcem dobrega vina. Zame je pomembneje, da veš, kaj o tem pravi znanost, kot da ti nekdo sestavi seznam prepovedi. In še nekaj.

Ne odpovej se petkovemu večeru s prijateljicami zato, ker si se odločila odpovedati alkoholu.

Morda smo v vsej debati o rdečem vinu in dolgoživosti spregledali nekaj veliko pomembnejšega. Morda skrivnost tistega kozarca vina v modri coni ni samo v tem, kaj je v kozarcu.

Ampak tudi v tem, kdo sedi za mizo s tabo.