Ugrizni kolena, namesto čokolado...
18. 5. 2021
Tokrat razmišljam o športu. Pa ne o športu kot takem. Priznam, nisem šolana na tem področju in vem le toliko, kot sem prebrala in kar vem še iz časov, ko sem trenirala dresurno jahanje, ter časov, ko sem s kupom prijateljev trikrat na teden ‘vihtela’ kettle-belle, ter ostale pripomočke, pri gibanju, ki se mu reče funkcionalna vadba. Le-ta naj bi prinašala bolj funkcionalno telo, seveda. No, potem je bolezen ustavila treninge in hojo v hrib (živim točno pod najbolj oblegano goro v Sloveniji – Šmarno goro). Prej vsakodnevno opravilo za sprostitev (šibnem na ‘Šmarko’, da si zbistrim misli), je naenkrat postalo nedosegljivo in s tem ne več tako zelo samoumevno. Telo se ustavi in počasi ‘zaspi’; mišice hibernirajo in se potuhnejo in misli,… no tu pa se začne prava ‘štala’. Človek bi si mislil, da bo telo trpelo pomanjkanje. Pa ga ne. Glava ga. Ker šport ni le trening za telo, pač pa trening za možgane, za misli, da plavajo v pravo smer in za čustva, da ostanejo v neki ravni liniji in ne štrlijo pretirano ven…
In to je to, o čemer sem danes razmišljala. Letos se zdrava odpravim na Šmarno ali kolo (če le vreme dopušča) in naredim kak trening v telovadnici in to mi ni več samoumevna dobrina. Za ta šport sem hvaležna. Z veseljem grizem kolena in z veseljem se ‘matram’. Ker saj veš, kako je s katerimkoli športnim podvigom… predvsem, če je pot poznana. Najprej sovražiš napor in sprašuješ se, če ga boš zmogel. Potem ‘grizeš’ in se trudiš in misli so 100% usmerjene v gibanje in v cilj. Tu ni prostora za analiziranje preteklih sestankov in planiranje bodočih projektov. Je le cilj in usmerjanje vse moči v telo, da bo ta cilj doseglo. In včasih že vmes začutiš tisto prijetno (kljub telesnim bolečinam) poplavo endorfinov in cilj je vedno bolj dosegljiv. V mislih imam zadnje kolesarjenje na Rašico. Tik pod vrhom je klanec, ki zahteva vrtenje koles. Če stopiš na tla, ne moreš začet, ker je prestrmo. V mislih se boriš z vsakim potiskom. Stegna pečejo in pljuča gorijo. Sprašuješ se, če to sploh zmoreš in kako si to sploh kdaj zmogel (na Rašico sem že večkrat prikolesarila)… Hkrati veš, da bo šlo in da prideš tja gor tako ali drugače. Potem zagledaš cilj in nekako dobiš nov zagon in energijo, ki si je prej nisi mogel predstavljat. Potisneš še parkrat in si na vrhu. Woooooop! Naenkrat postaneš srečen. Nič drugega ne potrebuješ. To je to. In to ti polepša dan.
Ta občutek povzročajo hormoni sreče, ki se izločajo ob telesnih naporih in podoben občutek ‘sreče’ doživimo ob koščku čokolade – le mnogo kratkotrajnejši, zato pojemo več teh koščkov. In tu je razlika med endorfini, ki se izločajo zaradi nečesa, za kar smo se trudili in tistimi, ki se sproščajo ob nečemu, kar telesu ne prinese praktično ničesar, kar res potrebuje. To je umetna sreča. Vedno rečem ljudem, ki jih vodim skozi proces spreminjanja navad hranjenja, da ko sem žalostna jaz, ki ne jem čokolade, nekako ne morem reči: ‘Danes sem tako pod stresom ali žalostna, da moram nujno pojest brokoli’ 🙂 Ker brokoli in ostala zelenjava pač ne vplivajo na izločanje hormonov sreče. Zato hrano, ki vsebuje veliko sladkorja, pa tudi caseina (mlečni izdelki), primerjajo s trdo drogo. Na možgane ima namreč enak vpliv.
To je tisto, kar ta način hranjena naredi ‘težak’. Sama navodila niso težka. Za 79€, v tem Seminarju, dobiš vse informacije in mnogi brez težav izgubijo odvečno težo in pozdravijo kronične bolezni. So pa to vedno ljudje, ki se tako ali drugače ukvarjajo s športom in si znajo vzeti čas zase in lepo skrbijo za svoje telo in dušo. To so ljudje, ki se postavijo na prvo mesto in nimajo slabe vesti, če si vzamejo vsaj eno uro na dan za stvari, ki jih veselijo. Temu rečemo ‘self-care’. Ta self-care je tisti, ki skrbi, da smo srečni in mirni in potem ne potrebujemo hrane, kot mašilo za čustvene bolečine.
Skratka, ko si naslednjič zaželiš kosa čokolade ali sladkarij, si obuj čevlje in pojdi športat! Ven, v naravo ali v telovadnico. Tvoje telo zahteva srečo in ta bo dolgotrajnejša, če si jo zaslužiš z lastnim trudom. 🙂
