Zadnje dni sem se veliko ukvarjala z zajtrkom.

Ne zato, ker bi verjela v pravilo, da moramo jesti zjutraj, ampak zato, ker me zanima, kaj o tem pravi znanost – in kaj to pomeni v resničnem življenju.

Ena izmed raziskav, ki se pogosto omenja, je dolgoletna kohortna raziskava iz Manchestra, kjer so skoraj 3.000 ljudi spremljali več kot 20 let. Raziskovalci so opazovali povezavo med časom obrokov (zlasti zajtrka) in dolgoročnimi zdravstvenimi izidi.

Najprej pomembno pojasnilo:
to je bila opazovalna raziskava, kar pomeni, da ne dokazuje vzročne povezave. Ne pravi torej, da zajtrk sam po sebi podaljšuje življenje. Je pa pokazala nekaj zanimivega in zelo uporabnega: ljudje, ki so imeli bolj reden ritem hranjenjain so z jedjo začeli prej v dnevu, so imeli boljše dolgoročne izide kot tisti z zelo poznimi ali nerednimi obroki.

In tukaj pride do bistva.

Zajtrk ni pomemben zato, ker bi bil “najbolj pomemben obrok dneva”.
Pomemben je zato, ker je pogosto prvi signal telesu, v kakšen ritem bo šel dan.

Zjutraj je telo hormonsko in presnovno v drugačnem stanju kot zvečer.

Običajno je:
– občutljivost na inzulin boljša,
– telo lažje razporeja energijo,
– notranja ura je bolj usklajena z vnosom hrane.

To ne pomeni, da mora vsak jesti klasičen zajtrk. In tudi ne pomeni, da je poznejši prvi obrok “napačen”. Pomeni pa, da čas, ko začnemo jesti, ni nevtralen – še posebej, če je ritem vsak dan drugačen. Znanost vedno bolj kaže, da telo dolgoročno bolje deluje v predvidljivem ritmu.
Ne popolnem. Ne idealnem.
Ampak dovolj stabilnem, da ga telo prepozna kot varnega.

Zato se pri zajtrku ne sprašujem:
Ali ga moraš jesti?
Ampak bolj: Kaj tvoj način hranjenja sporoča tvojemu telesu skozi čas?

Če te zanima, bom v naslednjih zapisih razložila:
– kaj pomeni “začeti jesti prej” brez klasičnega zajtrka,
– kako zajtrk vpliva na energijo čez dan,
– in zakaj en rogljiček pogosto ni to, kar si zjutraj res želimo.