Zakaj ne morem nehat jest, ko sem sita?
18. 4. 2024
Odgovor na to vprašanje je enostaven. Krivi so naši predniki.
Sploh se ne hecam. Naši starodavni možgani so naravnani na nepredvidljivo, na iskanje nepredvidljivega. Zato tudi odvisnosti. Naj razložim; z igrami na srečo na primer. Odvisnost od iger na srečo – ‘slot mašin’ se opira na naše starodavne možgane. Ves čas si v vznesenosti, ker ne veš kaj bo prinesel naslednji poteg. Naši možgani nas potiskajo naprej, da bi dosegli nekaj, kar si želimo; kar je pravzaprav genialno, če pomislimo, da ko so naši predniki – kot lovci iskali hrano, niso vedeli, kje jih čaka hrana. In ravno zaradi te naravnanosti možganov, da niso ob prvem neuspehu obupali; oz. da so bili še bolj vzneseni in so sledili naslednji živali in naslednji,… in niso obupali – točno to, kar nas je v starodavnih časih rešilo izumrtja, zdaj predstavlja priložnost za razne odvisnosti, debelosti, bolezni in če bo šlo tako naprej lahko celo izumrtja…
Tudi prehranska industrija to ve; zato so prigrizki majhni, imajo ogromno okusa in so neprevidljivi, da zadostijo tem starodavnim možganom, predvsem pa jih je v vreči ogromnoooooo. Spomni se na tisto vrečo, ki skriva male Snickerse, Twix-e in ostale čokoladice, ki jih lahko kupiš v party pakiranju. Ko potisneš roko v vrečko, vzneseno čakaš, kaj bo naslednji poteg prinesel na plano. Komaj poješ eno, že vlečeš iz vrečke drugo… Ali pa socialna omrežja. S prstom ‘slajdaš’ po ekranu, prikaže se smešen filmček, malček dopamina se dvigne in potem vzneseno slajdaš naprej, da vidiš, če najdeš še kakšnega, ki bo tako zabaven in bo nivo dopamina še malo zrasel. Pa pravzaprav z nič truda. Minevajo minute in ure in tvoj kontejnerček za dopamin se polni. Samo da se je v starodavnih časih dopamin izločal, ko smo nekaj fizično dosegli in ko je raven dopamina padla, je ostalo zadovoljstvo dosežka. V primeru čokoladk in socialnih omrežij pa ne ostane nič in padec je toliko večji. In točno to, kar nam je včasih pomagalo, da smo obstali kot vrsta, nas je zdaj dobesedno ‘ugriznilo v rit’.
Še ena takšna zagonetka je človeška nagnjenost k temu, da se počutimo, da nismo nikoli dovolj dobri. Ta namreč izvira iz starodavnih časov, kjer so preživeli samo tisti, ki so imeli višji in boljši status. Ti so dobili partnerje, bili so bolj uspešni v iskanju hrane,… skratka imeli so večjo možnost preživetja in večjo možnost prenosa genov na naslednjo generacijo. Prav tako je to pogonska sila evolucije. Če bi bil Homo Sapiens popolnoma zadovoljen s sabo in svojim načinom življenja in ne bi iskal boljših rešitev, najboljše verzije samega sebe, bi danes še vedno tekali za divjadjo, s puščicami v rokah, zaviti v kože… Sodoben način življenja je drugačen, možgani pa so še kar isti, ker se je situacija v primerjavi s celotno zgodovino človeštva obrnila na glavo praktično v zadnjih 100 letih. In to je v primerjavi s celotno zgodovino človeštva pravzaprav kapljica v morju.
Naše telo je tudi genialno pripravljeno na pomanjkanje hrane, ki nam je grozila še pred, med in malo po drugi svetovni vojni. Telo je sposobno shraniti zaloge v obliki maščobe za čase, ko hrane ne bo. Pravzaprav je sposobno shraniti neomejeno količino maščobe in poganja nas nagon, da moramo takrat, ko je hrana na voljo, čim več pojest in shranit. Samo to ne ve, naše preljubo telo, da je hrane pač v zadnjih 50-tih letih ves čas dovolj in to na vsakem koraku, ves čas, 24 ur na dan. Človek ima pa še vedno isti ‘drive’, da bi pojedel veliko in si naredil zaloge. Ker ima to v DNK in ker naši podedovani možgani še niso prilagojeni na sodoben način življenja.
Kaj pa zdaj?
Ko se zavedamo, da je naša nagnjenost pravzaprav nekaj, kar je popolnoma normalno in da ni z nami nič narobe, celo obratno, zadeve lahko začnemo obračati sebi v prid. Naše telo je zelo dobro prilagojeno na življenje, ki je bilo stalnica pred nekaj leti in zaradi te njegove sposobnosti hranjenja večje količine maščobnih zalog, bi nam zagotovilo preživetje. Nekdo, ki ni sposoben hraniti toliko zalog, bi torej umrl pred nami. Zdaj vidiš, zakaj se ne smeš jeziti na svoje telo, če dela zaloge. Tvoje telo je vedno tvoj zaveznik in verjemi, da bi zate naredilo bi vse, da bi preživela.
Prvi korak je torej razumevanje, kaj se z mano dogaja in sprejemanje vsega, kar doživljam, kot nekaj normalnega. Ko sprejmem dejstvo, da je današnje življenje drugačno in moje telo ‘še’ ne podpira tega, čisto novega načina življenja, lahko začnem delovati v skladu s tem. Zavestno se odločim, da decembra ne bom delala zaloge za naslednjih nekaj mesecev, ker bo januarja hrane še vedno veliko na vsakem koraku. Saj veš kajne, da to delamo vsi. Rečem si: samo še zdaj, potem pa januarja na dieto… in prav vse raziskave so pokazale, da najkasneje 20. januarja obupajo vsi; tudi tisti najvztrajnejši. Enostavno zato, ker želja malo mine in ker je hrane še vedno v obilju, na vsakem koraku, 24 ur na dan. Madoniš je to težko. Zato pa moraš najti nekaj, kar bo dolgoročno spremenilo tvoj pogled na vse zgoraj našteto. Ne, ne bova gledali na poletje v kopalkah. Segli bova dlje. Gledali bova na to, da bo tvoje telo zdravo tudi v poznih letih in bo sposobno narediti vse tisto, kar si želiš od svojega življenja. Vsi bi radi živeli dolgo in aktivno, zdravo življenje. Ampak zato moraš poskrbeti danes. Tudi če si v svojih 20-tih. Nikoli ni prezgodaj in nikoli ni prepozno. Ne iščeva tvojega ‘will power’ ampak tvoj ‘why power‘. Iščeva bistvo želje po bolj zdravem, lepše oblikovanem telesu, iščeva razlog, ki bo bolj močen od želje po čokoladi, ki trka po notranji strani omarice in se ti ponuja. Iščeva tvoj zakaj, ki bo dovolj močan, da ti bo enostavno reči ne takojšnji zadovoljitvi želje in poiskati globji pomen in ostati pri njem. To ni lahka naloga. Je pa dobra priložnost, da se veliko naučiš o sebi, o svojem telesu in svoji volji. Je priložnost, da se ne vdaš vsaki skušnjavi, ki se ponuja. To se potem prenaša v vse pore življenja; tudi na primer na partnerski odnos, pa odnos z otrokom, starši, prijatelji,… Ne obupaš ob prvem nesoglasju ampak iščeš globji pomen, iščeš tisto najboljšo verzijo sebe, ki je pot k samozavesti, ta pa je tako privlačna. Veliko bolj kot zunanja lepota.
Vem, da si najbrž že velikokrat začela in se vrnila na stara pota prav zato, ker nisi spremenila načina razmišljanja. Klikli TULE in se prijavi na brezplačni pogovor, kjer ti dam nekaj nasvetov, kako se lotit te težke življenjske spremembe, ki zahteva veliko več kot le trdno voljo, je pa presenetljivo lahka, ko jo razumeš.
